…ima 24 ur, to je 1440 minut, oz. 86400 sekund. Človek živi v svojem življenju približno 30000 dni. Marsikdo izgubi v enem samcatem dnevu vse svoje premoženje. Nekdo drug zadene na lotu in je preskrbljen za vse prihodnje dni. Lepe dni bi človek najraje vedno znova in znova doživljal, druge pa želi črtati iz koledarja. Obstaja vsakdanjik, rojstni dan, srečen dan, ali ... četrtek. Vsak teden ima en četrtek. Toda ali si e doživel dva enaka četrtka? Ob katerih si enako počel, govoril in mislil?

tudi jaz ne. Danes npr. vstanem, vozim avto, se vozim s tramvajem, pešačim, delam, in nato vse ponovno storim v obratno smer, kot vsak dan. In kljub temu je ta dan popolnoma drugačen od drugih. Je moj oseben paket presenečenja, moja osebna avantura, je polnejši kot najpolnejši dobitek s tisočerimi trenutki, priložnostmi, možnostmi, kretnicami in izzivi, in povrh še zlata jama za samospoznanje, kajti vsak dan ima kaj opraviti z mano - trdim malo drzno. Nihče nas ne sili odpreti »dnevnega« paketa presenečenja in pogledati vanj. Človek lahko paket zavrne in ga ponovno preda poštarju v upanju, da bo že nekoč nekdo prišel z rožnatim paketom. Toda to lahko traja. Pa vzemimo to, kar je prišlo danes. Je sicer precej sivo v sivem:

Tramvaj mi seveda odpelje pred nosom. Pritisnem še na kljuko, voznik pa samo pogleda in požene. Ali je to način? »Neuvideven ignorant!« mislim nejevoljno... In že je potrkal poštar: Hej, tvoj paket je tukaj! Poglej kaj je notri!

OK, ne bom pokvaril igre in grem na pot raziskovanja. Ker verujem v naravni zakon akcije in reakcije, se spomnim tudi besed Jezusa iz Nazareta, kar seješ, boš tudi žel. Ob takšnih priložnostih mi pride na misel, da uporabim jezo in poskušam videti znano bruno v lastnem očesu - in ga tudi najdem.

Čeprav ne pustim nikogar stati na desni strani proge, pa zato marsikoga pustim ležati na levi. To je vedno takrat, ko imam v glavi nekaj zelo pomembnega ali če iz pogovora z drugimi zase ne morem iztriti nobene koristi. Čisti ego torej. Toda raziskovalno potovanje se nadaljuje. Koga natančno pustim ležati na levi? Zakaj ravno njega ali njo? Vroča sled, če človek želi spoznati samega sebe...

Odpeljem se torej z naslednjim tramvajem in pri sovozniku pred mano lahko »naključno« škilim v športni del časopisa. Naslov: »Moški s skoraj zastrašujočo smotrnostjo«. Samo en stavek in dan me ponovno osreči s paketom presenečenja. Zakaj sedim ravno na tem mestu in berem ravno to? Zakaj ravno danes??? Kako je z mojo smotrnostjo, zasledovanjem cilja? Imam danes kakšen cilj ali tavam kar tako skozi dan? Kakšni so na splošno moji cilji? Ali vem, kaj hočem v poklicu in kaj zasebno? Ali kaj storim za to ali pa namesto v zastrašujoči smotrnosti živim v zastrašujoči lenobnosti?

Napolnili bi celo knjigo, če bi hoteli zapisati še ostale dnevne vidike. Kot na primer občutek v knjižnici, ko si nekaj sposodim in me nagovorijo z »gospa doktor«, ker imam pri sebi izkaznico neke kolegice. Ob tem postane človek takoj tri centimetre višji. Zakaj pravzaprav?

In...in...in. Blazen dan. Če se človek potrudi, potem to, kar se mu zgodi, nekoliko podrobneje vzame pod drobnogled. Dan je kot dober prijatelj.

Tudi v neprijetnih situacijah je tu in pravi: »Naredi iz tega najboljše!« Če npr. pri pogovoru s kolegi ničesar ne razumem in se zdim sama sebi kot mali norček, se lahko ali potegnem nazaj in upam da nihče ne bo opazil, kako neumna sem, ali pa izkoristim priliko, pozabim na svojo nečimrnost in preprosto vprašam. Potem sem namreč zvečer nekoliko bolj premetena. Odločitev je vedno pri meni. Dan za dnem se spretno izogibam neprijetnim stvarem in jih prepuščam opravljati drugim ljudem. Ali pa izkoristim naklonjenost ure, se zraven učim in tako postajam vsak dan nekoliko neodvisnejša.

Torej, če tako premislim, bi lahko gladko pela hvalnico dnevu. Tako ima človek zvečer vzrok reči hvala, se še enkrat umiriti in se ozreti na dan. Če sem si za svoje življenje zastavila cilj, če po tem cilju lahko merim dan, lahko iz tega napravim svoje zaključke. In če človek hoče, lahko nato naslednji dan stori kakšno stvar drugače. Lahko se spravi, če je prišlo do prepira, lahko drugemu malo prisluhne, namesto da ga napade z besedami, ali, ali, ali...

Zato ker: nočem ostati takšna, kot sem; egoistična, ozkosrčna, pametnjakovička. In tudi nočem, da svet ostane takšen, kot je - egoističen, ozkosrčen, pametnjakarski, podel. Nekoč bi lahko bilo na Zemlji drugače, namreč miroljubno, pravično in prijateljsko. To je živel Jezus iz Nazareta. Toda sem realist in verjamem, da takšno stanje ne bo padlo z neba samo zato, ker plačujemo cerkvene davke in opravljamo obrede kot so krst ali birma. Mislim, da se moramo spremeniti ljudje, če hočemo, da se bo spremenil svet in sicer vsak dan malo. V tem smislu: Dober dan vsem skupaj!